polandov sindrom

[Ujos]

Živjo, z fitnessom se ukvarjam 8 mesecev in so napredki zelo vidni, vendar imam težavo pri vajah za prsne mišice. Ker sem se namreč rodil z Polandovim sindromom ter imam popolnoma nerazvito levo prsno mišico in poslednično me vse vaje v katerih je vključena prsna mišica zajebavajo...
In sem poskusil nekako tako, z levo roko ( kjer nimam mišice ) sem si dal pač uteži takšnih velikosti ( 18kg ) da lahko speljem vse serije normalno, v desno pa isto, vedar drugačne kile in sicer 30kg tu mislim predvsem na vajo potisk ročk z klopi...
Vem da po vseh pravilih, ki veljajo za mišice tega nebi mel delat, ampak v bistvu se mi leva prsna mišica tako ali tako nebo nikoli razvila...
Torej kaj menite, je to pametno ? glede na to da če delam na obeh rokah 18kg mi je za desno zelo premalo prav tako hočem, da se vsaj desna razvije, če je že leve mišice ni :D

[Ujos]

še vedno se ukvarjam z fitnessom, sedaj že 14 mesecev, razlika v razvoju prsne mišice je že velika ( kar me ne moti ) odločil sem se tudi da naredim vse zdravniške preiskave in pridem stvari do dna tako pri fiziatrih kot ortopedih oz. vseh zdravnikih ki mi lahko na bilokakšen način svetujejo :)
sedaj sem komaj naročen pri fiziatru v mesecu marcu, javim kaj bo rekel :)
prosim pa vas če mi lahko mogoče kdo od vas pove kakšno mnenje kak bi delal vaje če bi bil na mojem mestu :) ker sem že spraševal nekaj osebnih trenerjev in vsak pove svoje mnenje in prav je tako rad poslušam, na koncu pa bom seveda delal tako kot je meni najboljše in ko ne čutim bolečin :)

[Grom]

težko verjamem da bo kdo lahko svetoval preko foruma.

[d0gz1lla]

Jst mam poland sindrom. Pa bom tko reku.

Treniru sm borilne veščine 12 let svojga življenja. Zadnje 2 leti in pol pa delam in fitnes, ter calisthenics. Uglavnem nimam nobenih problemov, use lahko treniram in delam, vključno z bench pressom, samo da seveda ne tako težkih kilaž, kakor ostali ljudje. Zapomni si, eno mišico manj imaš kot drugi. Torej če se gre v smislu sklec in delam v paru. Pa jih naredim 36 sklec od enkrat, nekdo drug pa, ki z mano trenira, naredi 44 sklec. Je stvar za razmislit, ja seveda, nekdo drug jih je naredil več kot ti, vendar ne za veliko število. Kar pomeni, da tudi če ti manjka mišica, nisi nič bolj šibek kot nekdo drug. Kvečjemu si mogoče v nekaterih delih močnejši od drugih.

Stvar pri Polandovem Sindromu je sledeča. Vaje kjer se aktivirajo tricpesi, rame in prsa se izvajajo na malo drugačen način kot pri ostalih ljudeh. Npr. Jaz osebno nimam leve prsne mišice, oziroma jo imam okoli 10%, samo majhen zgornji del. Torej ko izvajam vajo, tam kjer ni prsne mišice, večji del dela in odgovornosti pri vaji prevzameta vlogo psrne mišice, Triceps in Ramena. Še v največji meri pa triceps sam.
Posledično z časom pride do asimetrije mišice, ne do zelo tako velike, vendar pa je spet malo opazna. Posledično je levi triceps širši in malo daljši, kot pa desni. Vendar če se ne obremenjuješ z tem, se nimaš kaj sekirati.

Razn estetskega vidika, za moje pojme, nobenden s tem sindromom ni invalid. Tako, da se tudi ne tretirajte, kot to. Use kar želiš doseči in naresti, je popolnoma logična stvar, ki je na dosegu dlani.

Dodajam pa še to. Če delate vaje za prsa, nikoli si ne dajajte na eno stran manj kil, na drugo pa več. Ker kot kjerkoli v fitnesu to ni nikoli pametna stvar. V veliki večini vaj, sploh za prsa, se prsa ne morejo popolnoma izolirati. Torej delajo tudi podporne mišice. Z nebalanco z utežmi si lahko na dolgi rok ustvarite "pokrivljeno" disbalancirano telo. Podporne mišice, ki so aktivirane pri prsnih vajah, se morajo uskladiti in delovati pod istim naponom. Z različnimi utežmi na vsaki strani, si pa lahko samo ustvarite več problemov, kot pa ne.

Uglavnem, to je več ali manj to. Nimam problemov, zdravnikov niti nisem poslušal, operacije nisem izbral, ker mi je bil šport bol pomemben, kot pa ena "joškica" :) Vse ostale sem pa poslušal še manj. Vse je stvar, kako se odločiš in kaj želiš. Če si boš dal limit na svoje telo, bo to pač limit, če pa si boš zadal da podreš mentalno steno in limit v njen, te nič ne preprečuje, da bi lahko pridno treniral in dosegel rezultate, ki si jih želiš. Osebno dostikrat presenetim ljudi z vajami, ki jih lahko naredim. Blokade so v njih, ne meni.

Srečno pri treniraju, pa pamet v glavo, počasi se tudi daleč pride.
Upam, da bojo te informacije komurkoli, ki bo googlal Polandov Sindrom v Sloveniji, prišle prav.

[Tina1988]

Moja puncka (2 meseca stara) ima polandov sindrom. Zvedeli smo se pred njenim drigim mesecem. Kaj mislite kako se bo to poznalo pri njej v osnovni soli? Kako ste se vi pocutili, kak drugacne? Kdaj je bilo najhuje? Poznate kaksno zensko da bi to imela? Pravijo da je to genetsko. Ima kdo od vas tudi kaksnega brata ali sestro z enakim sindromom? Kaj pa dolzina rok, ramen oz prstov? Zaenkrat je pri nasi to simetricno ampak je se zelo majhna. Hvala za odgovore. Tina

[Maisha 92]

Pozdravljena gospa Tina,

Sem 24 let stara punca in imam Polandov sindrom. Jaz imam prizadeto desno stran - pomankanje pektoralne oziroma prsne mišicie.
V višjih razredih osnovne šole, ko se vsi začnejo razvijati vam moram priznati je bilo zame kar hudo. Ker so sošolke in sošolci okoli mene hitro opazili mojo drugačnost. Velikokrat so me zbadali in izločali iz družbe zaradi moje drugačnosti, jaz pa sem se zaradi tega vse bolj zapirala vase. Tako, da moram reči, da je bilo obdobje pubertete zame težko obdobje. Vendar vedno se najde par oseb, ki so lepo vzgojeni in naučeni sprejemat drugačnost ter te sprejmejo medse, to mi je dajalo moč in zavedanje da z mano ni nič tako hudo narobe in da se mojo "napako", da odpraviti oziroma popraviti in da zato nebom celo življenje sama , brez prijateljev, brez fanta,.. Ko sem se jaz rodila so v porodnišnici videli, da je nekaj narobe vendar niso znali povedat kaj mi je, ker je bil Polandov sindrom takrat še precej neznan v Sloveniji (oziroma je še danes). Tako da je mama sama raziskovala kaj bi mi lahko bilo, ko je prišla do Polandovega sindroma me je peljala k zdravnici, ki je potrdila da ga imam. Zdravnica nama je povedala, da ko se bo enkrat leva dojka razvila me lahko operirajo in mi vstavijo implatant na desno stran. Ko sem bila v osmem razredu, sva z mamo sami začeli iskati primernega kirurga, ki bi me lahko operiral. Našli sva primarija Šolinca, ki je delal na plastični kirurgiji in naj bi bil najbolj primeren za moj primer. Naročila sem se na pregled, kjer me je pregledal in skupaj smo se pogovorili, kako in kdaj naj bi potekala operacija. Do sedemnajstega leta sem redno hodila na preglede, kjer so spremljali kako se leva stran razvija in pri sedemnajstih smo se skupaj odločili za prvi poseg.
Pri prvem posegu so mi vstavili expander oziroma raztegovalec - ker se mora koža, ki je bila pri meni na tem predelu zelo tanka počasi raztegovati. V bolnici sem bila 10 dni, po okrevanju pa sem na vsake 3 tedne hodila na polikliniko, kjer so mi v expander vsakič po malo dodajali tekočino, da se je le ta širil in počasi raztegoval kožo. Ko so mi z expanderjem kožo v enem letu raztegnili do želene mere, sem imela čez leto in pol še eno operacijo, pri kateri pa so mi vstavili pravi vsadek, ki ga imam vstavljenega še danes pri 24 letih. Pravijo, da ga je potrebno na vsake 10 let menjati, vendar pri meni se še zelo dobro drži in zdravniki za enkrat še ne vidijo potrebe po menjavi. Ko bom enkrat noseča, bodo videli tudi ali mi bo mlečna žleza delovala ali bom lahko dojila, predvidevajo pa da bo po nosečnosti zaradi izgleda in povešenosti leve strani potrebna rekonstrukcija še leve dojke. Jaz sem se z svojim sindromom naučila živeti, sem samozavestna in ga sprejemam kot del sebe. Največjo moč pa že kot rečeno ti dajo prijatelji, pa tudi fant - saj je bila moja bojazen, da nikoli nebom imela fanta zaradi tega, vendar sem se pošteno motila. Ko je bila puberteta mimo in sem začela odraščati sem se vse bolj sprejemala in dojela da si zlobnih jezikov ne smeš jemati k srcu in da taka pač sem. Danes sem vesela, da me je ta izkušnja naučila biti močna, da se znam postaviti zase in predvsem da se imam rado taka kot sem in uživam v življenju navkljub Polandovem sindromu.

Upam, da vam bo moja zgodba prišla prav ter želim srečno vam in vaši hčerki.

Lp,
M


[FONT=Verdana]

Moja puncka (2 meseca stara) ima polandov sindrom. Zvedeli smo se pred njenim drigim mesecem. Kaj mislite kako se bo to poznalo pri njej v osnovni soli? Kako ste se vi pocutili, kak drugacne? Kdaj je bilo najhuje? Poznate kaksno zensko da bi to imela? Pravijo da je to genetsko. Ima kdo od vas tudi kaksnega brata ali sestro z enakim sindromom? Kaj pa dolzina rok, ramen oz prstov? Zaenkrat je pri nasi to simetricno ampak je se zelo majhna. Hvala za odgovore. Tina

[/FONT]

[Maisha 92]

Pozdravljena gospa Tina,

Sem 24 let stara punca in imam Polandov sindrom. Jaz imam prizadeto desno stran - pomankanje pektoralne oziroma prsne mišicie.
V višjih razredih osnovne šole, ko se vsi začnejo razvijati vam moram priznati je bilo zame kar hudo. Ker so sošolke in sošolci okoli mene hitro opazili mojo drugačnost. Velikokrat so me zbadali in izločali iz družbe zaradi moje drugačnosti, jaz pa sem se zaradi tega vse bolj zapirala vase. Tako, da moram reči, da je bilo obdobje pubertete zame težko obdobje. Vendar vedno se najde par oseb, ki so lepo vzgojeni in naučeni sprejemat drugačnost ter te sprejmejo medse, to mi je dajalo moč in zavedanje da z mano ni nič tako hudo narobe in da se mojo "napako", da odpraviti oziroma popraviti in da zato nebom celo življenje sama , brez prijateljev, brez fanta,.. Ko sem se jaz rodila so v porodnišnici videli, da je nekaj narobe vendar niso znali povedat kaj mi je, ker je bil Polandov sindrom takrat še precej neznan v Sloveniji (oziroma je še danes). Tako da je mama sama raziskovala kaj bi mi lahko bilo, ko je prišla do Polandovega sindroma me je peljala k zdravnici, ki je potrdila da ga imam. Zdravnica nama je povedala, da ko se bo enkrat leva dojka razvila me lahko operirajo in mi vstavijo implatant na desno stran. Ko sem bila v osmem razredu, sva z mamo sami začeli iskati primernega kirurga, ki bi me lahko operiral. Našli sva primarija Šolinca, ki je delal na plastični kirurgiji in naj bi bil najbolj primeren za moj primer. Naročila sem se na pregled, kjer me je pregledal in skupaj smo se pogovorili, kako in kdaj naj bi potekala operacija. Do sedemnajstega leta sem redno hodila na preglede, kjer so spremljali kako se leva stran razvija in pri sedemnajstih smo se skupaj odločili za prvi poseg.
Pri prvem posegu so mi vstavili expander oziroma raztegovalec - ker se mora koža, ki je bila pri meni na tem predelu zelo tanka počasi raztegovati. V bolnici sem bila 10 dni, po okrevanju pa sem na vsake 3 tedne hodila na polikliniko, kjer so mi v expander vsakič po malo dodajali tekočino, da se je le ta širil in počasi raztegoval kožo. Ko so mi z expanderjem kožo v enem letu raztegnili do želene mere, sem imela čez leto in pol še eno operacijo, pri kateri pa so mi vstavili pravi vsadek, ki ga imam vstavljenega še danes pri 24 letih. Pravijo, da ga je potrebno na vsake 10 let menjati, vendar pri meni se še zelo dobro drži in zdravniki za enkrat še ne vidijo potrebe po menjavi. Ko bom enkrat noseča, bodo videli tudi ali mi bo mlečna žleza delovala ali bom lahko dojila, predvidevajo pa da bo po nosečnosti zaradi izgleda in povešenosti leve strani potrebna rekonstrukcija še leve dojke. Jaz sem se z svojim sindromom naučila živeti, sem samozavestna in ga sprejemam kot del sebe. Največjo moč pa že kot rečeno ti dajo prijatelji, pa tudi fant - saj je bila moja bojazen, da nikoli nebom imela fanta zaradi tega, vendar sem se pošteno motila. Ko je bila puberteta mimo in sem začela odraščati sem se vse bolj sprejemala in dojela da si zlobnih jezikov ne smeš jemati k srcu in da taka pač sem. Danes sem vesela, da me je ta izkušnja naučila biti močna, da se znam postaviti zase in predvsem da se imam rado taka kot sem in uživam v življenju navkljub Polandovem sindromu.

Upam, da vam bo moja zgodba prišla prav ter želim srečno vam in vaši hčerki.

Lp,
M


[FONT=Verdana]

Moja puncka (2 meseca stara) ima polandov sindrom. Zvedeli smo se pred njenim drigim mesecem. Kaj mislite kako se bo to poznalo pri njej v osnovni soli? Kako ste se vi pocutili, kak drugacne? Kdaj je bilo najhuje? Poznate kaksno zensko da bi to imela? Pravijo da je to genetsko. Ima kdo od vas tudi kaksnega brata ali sestro z enakim sindromom? Kaj pa dolzina rok, ramen oz prstov? Zaenkrat je pri nasi to simetricno ampak je se zelo majhna. Hvala za odgovore. Tina

[/FONT]