Pe apr 25, 2014 14:35 Napisal/-a BlazGabrovec
Pri tem moraš pazit. Jaz sem zaradi obsedenosti s svojim telesom, zdravjem, hrano, fizično pripravljenostjo itd. postal tako obseden, da sem iz ene skrajnosti prešel v drugo. Iz nenehnega druženja, "popularnosti" ipd. sem prešel v debila. Po več dni ne vidim nikogar, prijateljev sploh nimam, vedno sem doma, počasi bom crkno. Zdaj sem na točki kjer nimam ne družbe in ne nobenih športnih rezultatov. K.. od ovce sem. Spim več kot 10 ur vsak dan, ostali čas sem pa za računalnikom. Nimam kaj za počet, najraje bi umrl. Zato se še pravočasno pravilno odloči. Nobena skrajnost ni vredu, ker potem trpi nekaj druga, in ko izbruhne nezadovoljstvo je že prepozno. Zdi se mi, da so vse moje odločitve v življenju napačne. Bedarija od življenja. Nimam razloga, da bi bil dobre volje, da bi sploh za kaj živel. Glede bolnice pa... hmm... ne vem kaj si počel, ampak jaz ti lahko povem, da sem si zaradi svojih bedastih odločitev uničil prihodnost. Lahko bi bil stroj, pa sem vse zavozil, ker nisem vedel kaj bi rad. Vsako leto sem bil hospitaliziran, vsako leto nekaj zlomljeno, samo zato ker sem želel preveč. Če bi šel počasi, z glavo, bi bil zdaj ne vem kje, v bistvu sem pa luzer, ki ga vse boli, skoraj ni predela na telesu, ki ga ne bi imel poškodovanega... palice, ploščice, vijaki. Sploh si ne predstavljam kaj še le bo z mano, če me že zdaj vsi manjši sklepi ki sem si jih zlomil tako bolijo. Najhuje pa je, ko navzven daješ ljudem občutek, da maš sigurno vse, da imaš prijatelje, punco, službo, da si dober športnik, da se dobro počutiš in da si srečen, v resnici se pa počutiš kot govno, ki nima ničesar.
Prijava
Pomoč
